VSEMU BOMO ... KOS
Mineva moj prvi teden poučevanja (in učenja) na daljavo. Beseda, ki bi ga zajela v vsem svojem bistvu bi bila (oprostite, ampak ne najdem slovenske ustreznice) hektično. Torej vznemirjeno počutje, pomešano z obilno, potlačeno in potreseno mero zmedenosti.
V petek zvečer sem postala učiteljica na daljavo. Da se to v resnici dogaja, sem v resnici doumela šele v ponedeljek zjutraj, ko sta name čakala na eni strani gručica petih domačih vedoželjnežev, na drugi pa moje lastno šolsko delo.
Kot mama petih otrok imam precej dodelano, da za nemoten potek vseh poti, steza in sledi, ki jih ali v družini ali pri delu v razredu puščamo za in med seboj, nujno potrebujemo križišča s prednostnimi cestami, semaforje in znake za prepovedi in omejitve. Red torej.
Ponedeljek se je v moj spomin zapisal vse prej kot to. Predšolski fantič bi ob pol devetih, ko smo s tremi šolarji (vsak je predstavnik svoje triade) pregledovali, kje in v kolikšni meri me potrebujejo, ustvarjal. S tempera barvami ali pa bi pekel čokoladne mafinčke ali delal buhtlje. Take "mimogredepač" reči. Najmlajša pri svojih šestnajstih mesecih plazi vsepovsod, odpira omare in na vse možne načine skuša lajšati izraščajoče zobke. In zganja vrišč in trušč, če ni tako, kot si je zamislila sama. Uf ...
Moje delo pa čaka. Nič ne reče, samo tiho odšteva sekunde do sedme zvečer, ko moram poskrbeti, da bodo starši lahko pripravili gradivo za svoje otroke, da bi lahko naslednji dan čim bolj samostojno delali. Vsem svojim 150-im učencem si iskreno prizadevam nazorno prikazati stvari. Pri tem uporabljam posnetke, ki jih je na spletu malo morje. Samo odkriti jih je treba, presoditi, če so res primerni in pošteno navesti vir. Da bi se snemala sama (kar bi bila sicer odlična stvar) ... oprostite, v tej situaciji zaenkrat ne gre.
Ponedeljkova noč je bila prekratka, ker sem v mislih iskala, kovala in do jutra hladila vroče strategije, ki bi mi pomagale narediti moje šolsko in domače delo čim znosnejše.
In smo se lotili počasi:
1. Zjutraj smo vstali ob nekoliko zgodnejši uri, brez poležavanja in vlečenja odeje čez oči.
2. Prezračili smo hišo in se ob tem dodobra zbudili.
3. Pripravili smo obilen zajtrk, po katerem so vsi trije šolarji ostali siti vsaj tam nekje do dvanajste ure, ko je sledila malica. Če so otroci doma, pojedo bistveno več, kajne?
4. Skupaj smo pogledali, če v navodilih učiteljev najdemo kaj nejasnega. To se skorajda ni zgodilo, zato so za dve uri otroci sami prevzeli svoje naloge in delali samostojno. V primeru, da je tretješolec imel kakšna vprašanja, sta mu pomagali starejši dve.
5. Z mlajšima smo šli na sprehod. S seboj smo vzeli knjižice o travniških rastlinah in drobnih travniških bitjih, pa nekaj o pticah in poskusih v gozdu. Tako sta v trenutkih, ko v družinski dinamiki šolsko delo postavljamo na prvo mesto, tudi najmlajša lahko dobila delček pozornosti.
6. Ob povratku je najmlajša za nekaj ur zaspala, šestletnik pa je ustvarjal skupaj z mano.
7. Pouk na daljavo smo v povprečju zaključili ob enih, pol dveh in nato zunaj na krasnem soncu opravljali še športne, likovne in glasbene dejavnosti.
8. O pripravi hrane, pranju, likanju, pospravljanju ... pa tu ne bi. Vendar se, kot veste, ni uredilo samo od sebe.
Verjamem, da imate mame z več otroki v trenutni situaciji podoben ritem, morda pa kdo dobi še kakšno idejo ali usmeritev, kako šolsko delo na domu narediti znosnejše.
V teh dneh in prihajajočih tednih se sprašujemo marsikaj. Naša življenja so se pretresla kakor snežna krogla. Prej jasno sliko je zamenjalo migetanje različnih pomislekov, stisk, tesnobnosti. Občutek je tak ... tih. Nejasen. Kot bi s prevezanimi očmi iskali pravo pot. Vsaj jaz se počutim tako. V vlogi učiteljice in v vlogi mame ter žene možu, ki v teh dneh v svoji službi organizira delo na način, da bo čim bolje za vse. Z vidika zdravja seveda.
Starši, hvala vam, ker prevzemate naloge učiteljev. Učitelji hvala vam, ker stopate v čevlje svojih učencev in jim skušate čim bolj jasno približati snov in z njimi vsa navodila za delo. Hvala vsem tistim staršem katerih otroci so v oglasnem sporočilu pred včerajšnjimi večernimi poročili vabili, naj ostajamo doma, da bodo njihovi atiji in mamice zdravi delali za nas, naše potrebe in naše dobro.
Verjamem, da jim bo skupaj z nami uspelo.
Pokličite drug drugega, napišite si e-sporočilo, pošljite fotografijo. Ostanite doma, pa vendar v stiku. Ostanite doma, ostanite zdravi ter pustite, da ostanejo zdravi tudi drugi.
Narava je najboljša zdravilka. Začutite jo. Vem, da govorim s priviligiranega stališča - naša družina namreč živi v samostojni hiši ob robu vasi in gozda in se seveda zavedam, da ogromno staršev po šolskem delu svojih otrok ne more "spoditi na luft" pred hišo. Pa morda stopite na balkon ali odprite okna.
Zdravijo tudi zgodbe in pesniške zbirke. Zdravi glasba. Zdravi pogovor. In zdravi pisanje.
Hvala, ker ste prebrali mojo terapijo.
*Na sliki pa slika našega šestletnika. Opomba: ptič=kos:)
V petek zvečer sem postala učiteljica na daljavo. Da se to v resnici dogaja, sem v resnici doumela šele v ponedeljek zjutraj, ko sta name čakala na eni strani gručica petih domačih vedoželjnežev, na drugi pa moje lastno šolsko delo.
Kot mama petih otrok imam precej dodelano, da za nemoten potek vseh poti, steza in sledi, ki jih ali v družini ali pri delu v razredu puščamo za in med seboj, nujno potrebujemo križišča s prednostnimi cestami, semaforje in znake za prepovedi in omejitve. Red torej.
Ponedeljek se je v moj spomin zapisal vse prej kot to. Predšolski fantič bi ob pol devetih, ko smo s tremi šolarji (vsak je predstavnik svoje triade) pregledovali, kje in v kolikšni meri me potrebujejo, ustvarjal. S tempera barvami ali pa bi pekel čokoladne mafinčke ali delal buhtlje. Take "mimogredepač" reči. Najmlajša pri svojih šestnajstih mesecih plazi vsepovsod, odpira omare in na vse možne načine skuša lajšati izraščajoče zobke. In zganja vrišč in trušč, če ni tako, kot si je zamislila sama. Uf ...
Moje delo pa čaka. Nič ne reče, samo tiho odšteva sekunde do sedme zvečer, ko moram poskrbeti, da bodo starši lahko pripravili gradivo za svoje otroke, da bi lahko naslednji dan čim bolj samostojno delali. Vsem svojim 150-im učencem si iskreno prizadevam nazorno prikazati stvari. Pri tem uporabljam posnetke, ki jih je na spletu malo morje. Samo odkriti jih je treba, presoditi, če so res primerni in pošteno navesti vir. Da bi se snemala sama (kar bi bila sicer odlična stvar) ... oprostite, v tej situaciji zaenkrat ne gre.
Ponedeljkova noč je bila prekratka, ker sem v mislih iskala, kovala in do jutra hladila vroče strategije, ki bi mi pomagale narediti moje šolsko in domače delo čim znosnejše.
In smo se lotili počasi:
1. Zjutraj smo vstali ob nekoliko zgodnejši uri, brez poležavanja in vlečenja odeje čez oči.
2. Prezračili smo hišo in se ob tem dodobra zbudili.
3. Pripravili smo obilen zajtrk, po katerem so vsi trije šolarji ostali siti vsaj tam nekje do dvanajste ure, ko je sledila malica. Če so otroci doma, pojedo bistveno več, kajne?
4. Skupaj smo pogledali, če v navodilih učiteljev najdemo kaj nejasnega. To se skorajda ni zgodilo, zato so za dve uri otroci sami prevzeli svoje naloge in delali samostojno. V primeru, da je tretješolec imel kakšna vprašanja, sta mu pomagali starejši dve.
5. Z mlajšima smo šli na sprehod. S seboj smo vzeli knjižice o travniških rastlinah in drobnih travniških bitjih, pa nekaj o pticah in poskusih v gozdu. Tako sta v trenutkih, ko v družinski dinamiki šolsko delo postavljamo na prvo mesto, tudi najmlajša lahko dobila delček pozornosti.
6. Ob povratku je najmlajša za nekaj ur zaspala, šestletnik pa je ustvarjal skupaj z mano.
7. Pouk na daljavo smo v povprečju zaključili ob enih, pol dveh in nato zunaj na krasnem soncu opravljali še športne, likovne in glasbene dejavnosti.
8. O pripravi hrane, pranju, likanju, pospravljanju ... pa tu ne bi. Vendar se, kot veste, ni uredilo samo od sebe.
Verjamem, da imate mame z več otroki v trenutni situaciji podoben ritem, morda pa kdo dobi še kakšno idejo ali usmeritev, kako šolsko delo na domu narediti znosnejše.
V teh dneh in prihajajočih tednih se sprašujemo marsikaj. Naša življenja so se pretresla kakor snežna krogla. Prej jasno sliko je zamenjalo migetanje različnih pomislekov, stisk, tesnobnosti. Občutek je tak ... tih. Nejasen. Kot bi s prevezanimi očmi iskali pravo pot. Vsaj jaz se počutim tako. V vlogi učiteljice in v vlogi mame ter žene možu, ki v teh dneh v svoji službi organizira delo na način, da bo čim bolje za vse. Z vidika zdravja seveda.
Starši, hvala vam, ker prevzemate naloge učiteljev. Učitelji hvala vam, ker stopate v čevlje svojih učencev in jim skušate čim bolj jasno približati snov in z njimi vsa navodila za delo. Hvala vsem tistim staršem katerih otroci so v oglasnem sporočilu pred včerajšnjimi večernimi poročili vabili, naj ostajamo doma, da bodo njihovi atiji in mamice zdravi delali za nas, naše potrebe in naše dobro.
Verjamem, da jim bo skupaj z nami uspelo.
Pokličite drug drugega, napišite si e-sporočilo, pošljite fotografijo. Ostanite doma, pa vendar v stiku. Ostanite doma, ostanite zdravi ter pustite, da ostanejo zdravi tudi drugi.
Narava je najboljša zdravilka. Začutite jo. Vem, da govorim s priviligiranega stališča - naša družina namreč živi v samostojni hiši ob robu vasi in gozda in se seveda zavedam, da ogromno staršev po šolskem delu svojih otrok ne more "spoditi na luft" pred hišo. Pa morda stopite na balkon ali odprite okna.
Zdravijo tudi zgodbe in pesniške zbirke. Zdravi glasba. Zdravi pogovor. In zdravi pisanje.
Hvala, ker ste prebrali mojo terapijo.
*Na sliki pa slika našega šestletnika. Opomba: ptič=kos:)
Komentarji
Objavite komentar
Be nice. Be brave. Be yourself.