Teacher Mateja in šola na daljavo:)

Dragi moji učenci in dragi starši!

Večkrat vas pocukam za rokav, da mi kaj napišete ali pošljete foto utrinek. Vedno odgovorim vsakemu posebej, danes pa bi se na tem mestu želela zahvaliti vsem, ki ste se že odzvali povabilu, obenem pa spodbuditi tiste, s katerimi si še nismo izmenjali besed.

Učitelji smo učitelji zaradi vas, učencev in vaš odziv nam je zelo pomemben. Za nas je vaša misel, vaš odziv, vaš komentar kakor kažipot v križišču, ki pokaže, v katero smer obrniti naslednji korak. Sedaj, ko se ne srečujemo v živo, so vaši posnetki še toliko bolj dragoceni in znanju dajejo okus. Če znanja, ki vam ga želimo dati ne okusimo tudi po vas, je kakor da bi žvečili radirko ali košček čevlja. Ni najboljši občutek ...

Pošiljate mi sličice vaših izdelkov, pa posnetke dialogov, panorame svojih potepanj in krasne novičke o praznovanju rojstnega dne.

Kako pa poteka moj dan?
Pestro je.

Doma varujem dva predšolska otroka in tri šolarje (in psičko, ampak zanjo ne dobivam posebnih navodil).

Moja jutra se začnejo zelo zgodaj, takrat ko otroci še spijo, s skodelico čaja in tipkanjem po računalniku, kjer brskam, nato pa zapisujem, oblikujem in objavljam ideje za delo na daljavo. In potiho upam, da bodo večini všeč in ne tako odvečne, da bi prišli na misel, da se jih sploh ne bi lotili.

Ko se naša mladež zbudi, najprej obilno pozajtrkuje, nato pa se takole loti dela:

Šolarji pripravijo učilnico (beri: jedilnico) in vstopijo vsak v svoj "oddaljeni" razred. Kakšno dopoldne poslušamo Edvarda Griega, pa dolenjske ljudske pesmi, se učimo o tlaku, uradnem jeziku naše države, o tem, kako nastane dojenček in koliko je 8 krat 6. Potem si ogledamo lutkovno predstavo Žogica Marogica, ugotavljamo, kdo ima prednost v križiščih pri pripravi na kolesarski izpit ter preverjamo, kje v naravi najdemo žveplo ali fosfor.

Najmlajša dva imata svoje delo.
Ker jaz kuham za 7 oseb, mora Meta sama pripraviti kosilo za svojo druščino. Za toliko jedcev preprosto zmanjka pribora in krožnikov.

Nace ustvarja, ustvarja, ustvarja, potem sestavlja, sestavlja, sestavlja in malo moti šolarje (sam pravi, da jih spomni, da je v šoli tudi odmor).

Imamo seveda malico. In kosilo, ki ga pripravljamo po jedilniku priporočenem s strani Inštituta za pomoč mamicam pri pridobivanju idej za otrokom ljube obroke:

Naš pouk se zaključi okrog pol druge ure. Včasih seveda nekoliko prej, včasih kasneje. Kakšen dan se skregamo, večinoma pa delo poteka brez potrebne mediacije.

Potem nas čakajo: psička Pika, badminton, plezalna stena, homemade samostrel, nogometna žoga, kolesa, zvezki za risanje, ravnotežna deska, citre, ukulele, šivanje, pod večer pa še kakšen klepet s sošolko ali sošolcem po Vibru.

Učiteljico Matejo čaka tudi računalnik. Tiho in potrpežljivo shranjuje gradiva in jo na čase opomni, da ima njegov trebušček težave s prebavljanjem tolikšne količine podatkov. Pa se ga učiteljica sem in tja usmili, malce izprazni trebušček in stvar je hitro nekoliko boljša.

Učiteljica na domu, njeni učenci na domu, mož, ki odhaja na delo od doma, kuža in računalnik, ki ostajata prav tako doma, se zelo razveselijo, kadar v tak urnik poseže športni dan. Ali pa naravoslovni ali tisti s kulturno vsebino. To namreč pomeni, da lahko zadihajo nekoliko drugače. Morda globlje.

To je samo ena zgodba iz daljave. Vesela bom tudi tistih  vaših, ki jih do sedaj še nisem slišala oz. prebrala.

Foto utrinki: Polona Sečnik

Ostanimo doma. Ostanimo povezani. Imejmo se radi.