Oznake

Kdo bo rešil svet?



Prispevek je zapisala in na svojem spletnem portalu MAMINA MAZA objavila Anja Oman.
Preko naše Shrambice resnično razmišljanje širim z njenim dovoljenjem.

Anja, hvala.

Srce mi bije hitreje, misli razburjeno švigajo, težko umirim dih. Skrbi me. Kaj vse sem ta teden prebrala, kaj vse slišala, kaj vse so izrekli ljudje!
Prepadi med “socialnimi statusi” še nikoli niso bili tako veliki. Na eni strani ukvarjanje s katero dostavno službo najbolj elegantno prideš skozi pri naročanju izdelkov, na drugi lakota, ker so otroci ostali brez subvencioniranih obrokov.

Na eni sreča ob zbliževanju z družinskimi člani, na drugi nasilje. Na eni sreča in hvaležnost za podarjeni čas, na drugi tesnoba in nemir zaradi občutka utesnjenosti.
Na eni ljudje, ki širijo pozitivo in upanje, na drugi ljudje, ki ne zmorejo več, ker jih je preprosto preveč strah za jutri.

Na eni strani virtualna joga in 1000 idej za ustvarjanje z otroki, na drugi klici na pomoč, ker mamica ne zmore niti minute več.

Še nikoli prej niso bile razlike med nami tako velike. Ali pač?

Je možno, da prej tega samo nismo uspeli opaziti? Ali pa smo si dejstvo o razlikah morda skrbno prikrivali? Pod pretvezo, da nimamo časa, da je vse ok, da je svet lep, tak kot je.
Pa je bil res? So si bile naše zgodbe pred dvema mesecema res toliko bolj podobne kot so danes?

Je en mesec karantene naša življenja v resnici tako zelo spremenil, ali smo že prej hodili po robu, se pretvarjali pred drugimi in pred sabo in komaj shajali?

V svoji super sanjski službi, ki sem jo v tem mesecu izgubila, sem se naučila, da ni treba na vsa vprašanja podati odgovorov. Dovolj je, da jih zastaviš. Odgovore bo poiskal vsak sam.

Tako kot bo svoj svet rešil vsak sam.

Tako kot prej, mu tudi sedaj ne bo nihče ničesar podaril. Tako kot prej, bodo odnosi med štirimi stenami ostajali za štirimi stenami. Tako kot prej, bo za to, kakšni bodo otroci, kakšna partnerska vez, kakšno stanje v glavi, odgovoren vsak sam.

Ostali smo doma. Primorani soočiti se s situacijo, kar je v resnici pomenilo soočenje s samim sabo in svojo družino.

Sledil je šok za šokom. Šok, da ne znamo biti doma. Šok, kako ne higienični smo. Šok, da nas otroci ne ubogajo. Šok, da je šolski sistem kakršen je. Šok, da ne zdržimo za svojimi štirimi stenami. Šok, da ne zdržimo sami s sabo.

Strah, da smo edini. Strah, da bodo naši zidovi, naše maske padle in bodo vsi videli resnico, ki smo jo tako skrbno skrivali pred sosedi. In sabo.
Nismo edini! Čisto vsak od nas nosi s seboj svojo zgodbo, svoje razloge, svoja čustva, svoje srce. In vsak ima do vseh njih pravico!

Normalno je, da nas je strah! Normalno je, da se še z zadnjimi delci moči borimo prepričati sebe in druge, da je v resnici še vse v redu, da nas nekdo prinaša okoli, da je za vse skupaj nekdo drug kriv.

Pa verjetno ni. Preprosto premalo časa je minilo za takšne obtožbe. Kjer smo sedaj, je odvisno od tega, kje smo bili tik pred tem.

Kar je zares strašno, je soočiti se s tem. Ampak je edini način, da dojamemo, da nas ne bo rešil nihče drug, kot sami sebe. Noben konec karantene ne bo ustavil nasilja, ne bo ustavil razlik med šolarji, ne bo ustavil nezadovoljstva v nas.

Vsak pri sebi, najprej reši sebe, potem sebi najbližje, potem širši krog. Tako kot deluje virus, na primer. In tako se spreminja sistem.

Pomoči je veliko. Brezplačne, dostopne, takojšnje. Solidarnostne, celo finančne. Izkoristimo jo! NORMALNO JE, da jo potrebujemo v tem trenutku!

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da pogovor z nekom, ki posluša, pomaga. Korenito. Prositi za pomoč morda izgleda težje od kritiziranja drugih, pa je v resnici veliko lažje, veliko manj obremenjujoče in veliko bolj osvobajajoče.

Povej naglas! Potrebujem pomoč! Nisem ok! Če ne boš, te nihče ne bo potegnil iz vode.

Če je ne potrebuješ, pa povej naprej! Mogoče niti ne veš, da jo nekdo že nujno potrebuje! 
Skupaj zmoremo! A prvi korak narediš sam! In svet rešiš ti!



Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Be nice. Be brave. Be yourself.

Priljubljene objave