BE GRATEFUL
V tednu, ki počasi zapira svoja vrata, sem se v svojem elektronskem predalčku srečala s prav posebnim sporočilom, ki me je nagovorilo k večdnevnemu razmišljanju in posledično k današnjemu zapisu.
V sporočilu krasne mamice treh otrok, od katerih sta dva dvakrat tedensko tudi malo "moja" je bila zapisana pohvala.
Kljub temu, da sva bili vsaka na svojem koncu in vsaka pred svojim računalnikom, sem ju začutila zelo iskreno in neverjetno močno.
Pohvalo in mamico.
In sem (bila) za obe izjemno hvaležna.
Prav ta občutek hvaležnosti mi je v četrtem tednu šolanja na daljavo odprl novo upanje, novo razsežnost, nov cilj.
Biti hvaležna ...
Za mame, očete, starejše brate in sestre, ki se vsak dan znova trudijo, da moji učenci dobijo informacije in navodila za delo. S tem, da jim natisnejo materiale, da jih posedejo pred računalnik in jim predvajajo učno uro, ko z njimi vadijo, vadijo, vadijo in ko si vzamejo čas, da se z njimi tudi po angleško igrajo.
Za vso potrpežljivost, ki jo ob upadanju volje za šolsko delo premorejo in za vse spodbude, ki pomagajo vleči voz znanja naprej. Še malo in šeeeeee malo ...
Za vsa sporočila, ki mi jih pošiljajo kljub obilici dela v svojih "malih" šolah na domu. Male mislim zato, ker ne štejejo mnogo učencev, v srcu pa po požrtvovalnosti presegajo marsikatero "vele" šolo.
Za vse fotografske utrinke in celo video posnetke, ob katerih se lahko vsak dan znova razveselim drobnih korakov napredka učencev, s katerimi si delim letošnje posebno šolsko leto.
Za vse kritike mojega učiteljskega dela. Tudi te pomagajo rasti.
Biti hvaležna ...
Za ravnateljico in njenega pomočnika. In za sodelavce, ki me pokličejo ali poslušajo, kadar kakšen dan stvari zlezejo čez rob znosnega.
Za zlatega moža in otroke.
Za od regrata in zemlje umazane roke, hlače in očala in za njihovo pridno šolsko delo na daljavo.
Pa za sestro, ki ob majhnem dojenčku, dveh šolarkah in predšolski zverinici sem in tja "predpreizkusi" moje poučevalne metode.
Predvsem pa sem letos hvaležna za veliko skrivnost, ki med prazniki brez zunanjih znamenj, obredij in pompoznosti tiho kliče, naj jo končno prepoznam in sedem v njeno mirno naročje.
Hvaležnost za vse, kar smo pred časom vzeli za samoumevno, nujno in pripadajoče, se nam v zadnjem času približuje kot mlada muca, ki je neopazno čakala, da se ustavimo, umirimo in se ji damo na razpolago. Prepustimo se ji ... mislim namreč, da tam, kjer je prostor za hvaležnost, ne more stanovati nič manj plemenitejšega od nje.
Za srečo najbrž niso potrebni obredi in na tisoče stvari, za srečo potrebujemo samo ... Ljudi.
Želim vam čudovit družinski čas!
Happy Easter!
Komentarji
Objavite komentar
Be nice. Be brave. Be yourself.