Zakaj pri naših urah angleščine toliko prepevamo?

Source: clipart.email

Uporaba glasbe in pesmi pri učenju tujega jezika ni nova ideja. Že v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se zavzemali za uporabo glasbe v kontekstu pridobivanja tujega jezika, tako zaradi jezikovnega napredka kot motivacije, ki ju prinese glasba. 

Učenje tujega jezika je lahko zelo stresno in s seboj prinese hude ovire in težave. Zato je potrebno, da ustvarimo okolje z minimalnim stresom, kjer imajo učenci nizek čustveni filter (Krashen, 1982). Učenje novih  zasnov in besed s pomočjo pesmi je manj stresno in deluje manj zahtevno, kot učenje branja in pisanja ali poslušanje daljših odlomkov. Manj stresno okolje lahko pripravimo z izpostavljenostjo naravnemu tujemu jeziku, ki je uporabljen v  različnih  medijih, katerim so učenci izpostavljeni. To lahko dosežemo z uporabo pesmi, ki so v tistem trenutku popularne. Bolj ustvarjalni učitelji lahko vzamejo samo melodijo pesmi in besedišče prilagodijo starosti otrok. 

Med najbolj težavnimi področji za učence tujega jezika so intonacija, izgovorjava in besedišče. Prav tu si lahko pomagamo z glasbo. Pesmi in napevi so orodja preko katerih izpostavimo učence naravnim vzorcem jezika.

Struktura pesmi in napevov nam priskrbi veliko možnosti za utrjevanje in ponavljanje že znanega besedišča, kar je sicer ena izmed težjih nalog učitelja, saj pri večkratnem ponavljanju učenci hitro izgubijo motivacijo. Obe glasbeni obliki nam pomagata tudi kot spominski opori. Preko rim in ritma učenci lažje prikličejo obravnavano besedišče v aktivni spomin.

S tem, ko damo možnost učencem, da pojejo v skupini, poskrbimo, da se počutijo samozavestne, kar pripelje do petja izven formalnega učnega procesa. Učenci se z učenjem besedil naučijo vzorce, ki so na drug način težko usvojljivi ali celo dolgočasni. Hkrati lahko z glasbo vplivamo na podiranje meja med učilnico in  vsakdanjim življenjem, ter tako vplivamo na učenje uporabnega jezika in zmožnost učencev, da prilagajajo svoje sporočanje situaciji, v kateri so. Z zbližanjem formalnega in  neformalnega učenja spodbujamo učence, da vadijo naučeno tudi izven šolskih okvirov. 

Več vaje in ponovitev snovi v učenčevem prostem času si učitelji lahko zagotovimo tudi s fenomenom imenovanim DIN. Psihologi so tako poimenovali nehoteno miselno ponavljanje. Glasbeni DIN se zgodi, ko imamo v glavi pesem, ki se je ne moremo "znebiti". To je oblika nehotenega ponavljanja in  znak, da se je začelo usvajanje jezika. 

Da poskrbimo za možnost pojava DIN-a, moramo zagotoviti dva pogoja: razumljiv vnos in kombinacija informacije, ki jo učenec že pozna in tiste, ki je še ne pozna. 

Ker je glasba predelana v istih možganskih centrih kakor govor, lahko vidimo podobnosti tudi s Piagetovim egocentričnim jezikom, ki ga otrok ponotranji in sliši tudi, ko mu besedilo ni več govorjeno. 

Pesmi so tudi po ostalih teorijah stimulacija naše naprave za učenje jezika. 

Da je učenje tujega jezika kakovostno moramo poskrbeti za dve  najpomembnejši komponenti - kontekst in spremljevalno oporo. Medina (1990) na podlagi raziskave o uporabi zgodb in glasbe pri učenju besedišča navaja pomembnost obeh opor. Med obema pa je bolj priljubljena pesem, saj  so v uporabo (in ne le razumevanje) vključeni učenci (in ne samo učitelj). (vir: Jure Aljaž, magistrsko delo, stran 37, 38)

TULE lahko najdete magistrsko delo gospoda Jureta Aljaža (napisano leta 2018), ki na izjemno širok način zajame in preseje vpliv pesmi na učenje tujega jezika.

Vsekakor priporočam v branje!

Tu pa je na razpolago članek iz mojih študentskih dni. Vir je naveden na dnu dokumenta.