Sounds and Letters

L, l, l is loud lion. l, l, l is el. 

Source: Ginny Dowd, The Phonics Dance

V prvih mesecih osnovnošolske vzgoje in izobraževanja veliko časa in energije usmerimo v razvijanje predopismenjevalnih veščin. Otroci se v branje in pisanje že v predšolskem obdobju uvajajo s številnimi finomotoričnimi nalogami, s fonološkim zavedanjem, z vidnim zaznavanjem in razlikovanjem ter orientacijo (na ploskvi, v prostoru, na telesu). 

Meni osebno je kot učiteljici razrednega pouka in angleščine fonološko ozaveščanje sebe in  nato mojih najmlajših sodelavcev (učencev) izjemno velikega pomena.

Fonološko zavedanje predstavlja skupek sposobnosti, ki zajemajo prepoznavanje in manipulacijo delov govora, npr. prepoznavanje glasov, rim in zlogov, sinteza in analiza glasov ipd… Ustrezno razvito fonološko zavedanje je predpogoj za usvajanje branja in pisanja, njegov razvoj pa je odvisen tudi od jezika, ki ga otrok govori. Hitreje ga usvojijo otroci, ki prihajajo z jezikovnih območij, kjer je zapis besed enostavnejši. Tako je pri učencih, ki imajo težave na področju branja in pisanja, zelo pomemben trening fonološkega zavedanja. 

Zaporedje, po katerem se razvija fonološko zavedanje glede na zahtevnost različnih stopenj:

– prepoznavanje rim (slušno prepoznavanje in oblikovanje rim),

– razčlenjevanje stavkov (otrok razdeli stavek na besede)

– spajanje zlogov v besede in razčlenjevanje besed na zloge,

– spajanje in razčlenjevanje začetnih in končnih delov besede (razčlenjevanje besede na dva dela ter spajanje oz. ustvaranje nove besede iz začetnega ali končnega dela stare besede),

– spajanje in razčlenjevanje besed na posamezne foneme (manipuliranje s posameznimi fonemi znotraj besede) (Povše, 2016).

Na prvem mestu je seveda moj lasten zgled. Moja jasna izreka, nato pa seveda moja lastna občutljivost na napake v  izgovorjavi in pripravljenost otrokom/učencem pokazati načine, da napačno izreko najprej slišijo, nato pa prepoznajo in sčasoma popravijo. 

Angleščino poučujem šele nekaj let. Imam edinstveno priložnost dela z najmlajšimi govorci in poslušalci, kar mi predstavlja tudi izjemno odgovornost, vendarle pa opažam, da v učilnice iz leta v leto prihaja več otrok z motnjo govora. Precej jih obiskuje specialiste logopede od katerih se lahko veliko naučimo tudi učitelji (tujega jezika) na razredni stopnji.

Kakšne naloge lahko učencem ponudimo v uvodnem delu ure, da vsi skupaj razgibamo svoj "govorni aparat"? Jim lahko damo v pokušino tudi kaj zabavnega in to spremenimo v nekajminutno rutino učne ure, ki bo učencem mimogrede pomagala do boljše izreke? 

Lahko pri otrocih v kakšnem delčku učne ure spodbujamo zmožnost slušnega razločevanja? Pa morda ne samo besed. Kaj ko bi si naredili nekaj podobnega gledališču, le da bi "dražljaje" poslušali, namesto da jih gledamo. To bi bilo lahko pravo "poslušališče"!

Sodelavke so mi pred leti prijazno dale na razpolago posnetke različnih zvokov. Nešteto jih je! Od tistih povezanih z vremenom, živalmi, prevoznimi sredstvi, zvoki iz kuhinje, gozda ali z morske obale. 

Sem in tja povabim otroke, da se s sošolci razdelijo v pare in se mirno naslonijo drug drugemu na hrbet. 

Sedijo na tleh. Najprej se skušajo umiriti in začutiti dihanje sošolca. Na strani se otroka primeta za roki. (Včasih to umirjanje traja nekaj minut, pride dan, ko nam uspe takoj, pa tudi takšen dan, ko taka dejavnost zaradi vsesplošnega vznemirjenja pade iz učne priprave takoj, ko stopim skozi vrata s svojim gudmorning.)

Nato predvajam zvoke in učenca lahko dvigneta sklenjeni dlani/roki šele, ko oba vesta, za kateri zvok gre. V času poslušanja ne govorimo. Gre samo za to, da se otroci umirijo in dajo na razpolago svoje čutilo. Šele ob ponovnem poslušanju, ko se pari obrnejo proti meni, poimenujemo zvoke oz. njihov izvor.

Dobra igra za začetno fonološko zavedanje je tudi "poslušališče". Gre za majhen zastor (jaz uporabljam kar butaj z režo z lutke - pustim zaprtega), za katerega na mizo z višine spuščamo različne predmete in ugotavljamo, kateri so. Tu je tudi nekaj možnosti za medpredmetno povezovanje npr. snovi, različni materiali. Gre za steklo, les, kovino, plastiko? 

Zgoraj zapisane dejavnosti izvajam predvsem s prvošolci.

Z drugošolci, ki imajo v večini že dober občutek za glas in za črko in ju v večini primerov tudi znajo razlikovati, sem se letos lotila opismenjevanja po metodi Ginny Dowd, ki začetno opismenjevanje (izvaja ga sicer v vrtcu) imenuje PHONIC DANCE.

Pri angleščini najprej usvojimo glasove, nato pa še angleške črke in osnovne posebnosti v povezavi z abecedo v tujem jeziku. Na tak način bo učencem (upam) lažje tudi začetno branje in pisanje, ki se ga bomo intenzivneje lotili v 3. razredu.

Naenkrat spoznamo štiri črke s pripadajočimi glasovi. Učenci se za vsako črko naučijo zelo enostavno rimo, nato pa poiščejo besedo, ki se začne na obravnavano črko, jo ponazorijo z ilustracijo in zapišejo vrstico črk. Črko ob vsakem zapisu tudi poimenujejo (npr. učenec  zapisuje malo tiskano a, ob zapisu pa izgovarja ej, ej, ej, ej). V spodnji okvirček doma ob pomoči slikovnega slovarja umestijo še dve besedi, ki se začneta na določeno črko. V šoli poiskane besede med seboj primerjamo, se naučimo kakšen nov izraz ali pa ponovimo že znane besede.

Učne liste dobite NA TEJ POVEZAVI. Naj vam pridejo prav. 

Imate tudi vi kakšno uporabno strategijo? Bi jo delili z nami? Komentiranje je na razpolago tudi za vaše ideje:)