Utrinki iz prve nagradne igralne urice
Danes smo v prvih razredih izvedli nagradno angleško urico.
Hmmmm ... le kaj bi to bilo?
Pri učiteljici Barbari iz OŠ Škofja Loka Mesto sem si izposodila tole odlično idejo:
Z učenci smo se pred dobrim mesecem dogovorili, da bomo pri angleščini v svoje obnašanje in delo vložili še več energije. To pomeni, da delamo domače naloge, da pri pouku aktivno sodelujemo in da se ves čas trudimo tudi na področju obnašanja. Nagrada je kolektivna, ne individualna, zato morajo otroci med seboj sodelovati in se truditi ne le zase, temveč tudi (in predvsem) za druge.
Za ta namen sem pripravila posebno razpredelnico, kamor po končani uri vnesemo datum in štampiljko. Ob zbranih desetih štampiljkah si učenci lahko za naslednjo uro angleščine sami izberejo, kaj bi radi počeli.
Danes so otroci v šolo prinesli igrače in se z njimi igrali.
Z veseljem sem jih opazovala. Njihovo mirnost, sposobnost sklepanja dogovorov, sodelovanje in žareče srečne očke. Vmes me je resnično pretresla misel, da smo si (odrasli) vzeli pravico in jim z (prezgodnjim) vstopom v šolo za tri zaklenjena vrata skrili njihov najdragocenejši zaklad.
IGRO.
Danes imam v mislih tisto "pravo" ... v katero ne učitelji, ne starši nimamo vstopa z namenom, da bi varovali, razsojali, usmerjali ... skratka bili bolj glavni od resničnih "glavnih igralcev" v njej. Smo zgolj iskreno povabljeni, da sodelujemo. Da smo mamice jokajočih dojenčkov in vesoljskih bitij, sprehajalci psov, dežurni frizerji, tisti, ki seštevamo točke, ker "čez dvajset še ne znam" in nindže, ki se pustijo premagati po dolgotrajni in napeti borbi.
Priznam, da smo v celi uri zapeli zgolj dve pesmici in da sem se z otroki danes pogovarjala v slovenščini. Nisem želela na silo zapirati vrat do zaklada, ki so si ga ponovno zaželeli imeti v rokah. Tudi v šoli, ne zgolj doma.
Upam in želim si, da skozi pouk angleščine včasih začutijo, da razumem, da potrebujejo igro.
Hmmmm ... le kaj bi to bilo?
Pri učiteljici Barbari iz OŠ Škofja Loka Mesto sem si izposodila tole odlično idejo:
Z učenci smo se pred dobrim mesecem dogovorili, da bomo pri angleščini v svoje obnašanje in delo vložili še več energije. To pomeni, da delamo domače naloge, da pri pouku aktivno sodelujemo in da se ves čas trudimo tudi na področju obnašanja. Nagrada je kolektivna, ne individualna, zato morajo otroci med seboj sodelovati in se truditi ne le zase, temveč tudi (in predvsem) za druge.
Za ta namen sem pripravila posebno razpredelnico, kamor po končani uri vnesemo datum in štampiljko. Ob zbranih desetih štampiljkah si učenci lahko za naslednjo uro angleščine sami izberejo, kaj bi radi počeli.
Danes so otroci v šolo prinesli igrače in se z njimi igrali.
Z veseljem sem jih opazovala. Njihovo mirnost, sposobnost sklepanja dogovorov, sodelovanje in žareče srečne očke. Vmes me je resnično pretresla misel, da smo si (odrasli) vzeli pravico in jim z (prezgodnjim) vstopom v šolo za tri zaklenjena vrata skrili njihov najdragocenejši zaklad.
IGRO.
Danes imam v mislih tisto "pravo" ... v katero ne učitelji, ne starši nimamo vstopa z namenom, da bi varovali, razsojali, usmerjali ... skratka bili bolj glavni od resničnih "glavnih igralcev" v njej. Smo zgolj iskreno povabljeni, da sodelujemo. Da smo mamice jokajočih dojenčkov in vesoljskih bitij, sprehajalci psov, dežurni frizerji, tisti, ki seštevamo točke, ker "čez dvajset še ne znam" in nindže, ki se pustijo premagati po dolgotrajni in napeti borbi.
Priznam, da smo v celi uri zapeli zgolj dve pesmici in da sem se z otroki danes pogovarjala v slovenščini. Nisem želela na silo zapirati vrat do zaklada, ki so si ga ponovno zaželeli imeti v rokah. Tudi v šoli, ne zgolj doma.
Upam in želim si, da skozi pouk angleščine včasih začutijo, da razumem, da potrebujejo igro.
Ker so stari šest let. Ker so otroci. Ker bo za vse drugo ... še dovolj časa.
