Govorne igrice I

Pred časom smo v 3.a pri pouku angleščine gostili skupino učiteljic, ki ta tuj jezik poučujejo v 2. okrožju gorenjskih  šol.
Učiteljicam se je zdel zanimiv uvod, ki je pri nas že kar  stalnica, zato z vami delim prvi del govornih igric, kakor jim pravim sama.
Edini dve stvari, ki sta pri igricah pomembni na samem začetku sta dikcija in artikulacija glasov. Jasno in razločno torej:)

Usedemo se v krog. Nebesedno začnem z uvajanjem vaj, s katerimi bomo spodbudili naše govorne organe k bolj jasnemu in razumljivemu govoru.

• Usedemo se po  turško, hrbet je raven, popek potegnemo noter.
• S prsti nežno masiramo stičišče zgornje in spodnje čeljusti, brado in lica, kotičke ustnic. Z nežnim tapkanjem sproščamo obrazne mišice.
• Vaja za pravilen vdih in izdih. Pozorni smo, da pri vaji pred globokim vdihom vselej izdihnemo na soglasnik (npr. »sss« ali »fff«). Predstavljamo si, da v svoji notranjosti napihnemo gumijast čoln, nato pa iz njega iztisnemo zrak (navidezno si pomagamo z rokami, ki jih spuščamo iz položaja nad glavo proti pasu).
• Zehanje. Široko odpremo usta in  zehamo.
• Aktivnost prepone: oponašamo lajanje psa – najprej velikega v nizki legi in nato majhnega psa v visoki legi (Woof!).
• V krogu se obrnemo tako, da imamo pred seboj sošolčev hrbet. Moja leva roka bo nakazovala način  risanja po hrbtu sošolca in bo usmerjena v sredino kroga, da lahko gibe posnemajo vsi učenci. Oponašamo žuželko, ki leta po sobi. Brenči tiho in visoko na »zzz«, se ustavlja, brenči počasi, nato tiho. Glas »zzz« prenesemo tudi v gib (risanje po hrbtu).
• Noge imamo še vedno iztegnjene, s prsti po ritmu izgovorjave potujemo od bokov do prstov na nogah. Začnemo s »tiki-tiki-tiki-tiki-tiki-tiki-tek«, nato nadaljujemo z vokalom, s katerim smo končali (teke…tak…taka…tok…toko…tuk). Spreminjamo višine, glasnost.

Včasih pa zapojemo tudi tole: